14. Dan: Pola de Siero - Oviedo (21 km)

Koliko dela sem imela včeraj. Iz MOJEGA nahrbtnika vse ven, da se sploh spomnim, kaj in kje točno imam vse stvari. Potem vse ven iz novega in ugotoviti, kaj poslati domov in kaj nositi dalje. Debata z ostalimi romarji, ki so opazili nenavadno vedenje, opogumi mlado madžarko in me vpraša ali bi ji prodala spalko (ker imam dve). Je nima? Ima, ampak veliko...moja se ji zdi tako zelo priročna. Hitro se zmeniva in zamenjava. No, pa se je le nekaj dobrega izcimilo iz tega :-)
Potem preberem komentarje, javne in privatne, in ugotavljam, da morda ne razumete, kaj se tukaj pravzaprav dogaja. Naj pojasnim...
Romarji na Camino del Norte in Primitio v povprečju prehodijo 20 - 25 km na dan. Redki so tisti, ki jih naredijo 30 ali več. In skoraj nobenega, ki bi jih delal 40. Dodatno: trenutno so na poti predvsem starejši pari, večinoma iz Nemčije in Francije, ki se držijo sami zase. In seveda ne govorijo drugega jezika kot svojega. Kar je naporno v komunikaciji. Mladih je malo. Ti so simpatični, vsak od njih s svojo zgodbo, vendar dobim le bežen vpogled v njih. Pogovor med romarji se vedno začne z vprašanji: od kje si, kje si štartal, kaj počneš doma, kako to, da si izbral to pot? Pogovor se nato razvije ali pa ne. In za vse velja, da jih praviloma srečam samo enkrat - popoldne/zvečer v albergu in to je to. Kar mi odgovarja in prija. Po drugi strani ta situacija ne ponuja dosti možnosti za poglobljene debate ali spletanje globljih poznanstev. Žal. Ali pa na srečo :-)

Torej :-) Zjutraj vstanem, spakiram SVOJ nahrbtnik in novega ter odidem do pošte. Odpre se ob 8:30. Čas za kavo. Potem na pošti oddam novi nahrbtnik (tehta 3 kg, z vodo, malo hrane, telefonom, denarnico in osnovnimi toaletnimi potrebščinami jih je imel verjetno 4-5 kg). Stehtam še SVOJ nahrbtnik, s polno bojno opremo tehta 9,9 kg. Brez komentarja...

Do Ovieda, mesta s cca 150.000 prebivalci me loči 20 km. Pot me vodi po predmestju, hrupno, vroče, asfaltno. Dan sem začela pozno in ga ležerno tudi nadaljevala. Ob 13ih prispem v mesto. Iščem alberg, prvi je zaprt, drugi izgleda strašljivo. Potem pred enim izmed neštetih hotelov srečam brazilca, ki je ravno prispel. Iz Burgosa v, Oviedo. Jutri bo začel Camino Primitivo. In spal bo v tem hotelu. Rešitev se tudi meni zdi ok. Sobo imajo, cena je povsem sprejemljiva, dogovorimo se za večerjo. Popolno. Grem v sobo in počivam. Pravzaprav prespim celo popoldne. Kako dobro dene!

Današnja cvetka: dopoldanski coffee break sem imela ob izhodu manjšega mesteca Colloto. Predvsem zato, ker sem morala na WC. Popijem okusen ekspreso, pojem malo čokolade in pokadim cigaret. Potem želim plačati. Gospa mi v španščini pove, da je na račun hiše. Ne razumem in ponovim, da bi rada račun. Ponovi tudi ona, da je na njen račun, za dobro in srečno pot. Vau! Ne morem verjeti. A sprejem. Z veseljem. In ponižnostjo. In hvaležnostjo.
Današnje spoznanje: dajaj in boš prejel. Lepe stvari se včasih zgodijo kar same od sebe.

Št. korakov: 29.035
Št. nadstropij: 29