2017 - Camino del Norte

No, pa se lotimo dela zares. Nič več počitnic, na delo! Zjutraj srečam ogromno romarjev (beri: vsaj 10). Večina je novih, res novih - teh, ki dejansko štartajo z romanjem v Oviedu. Ta frišni. Ki se še niso adaptirali. Branje smerokazov (jakobove školjke) in puščic jim dela težave. Stojijo na vsakem križišču in se brezglavo ozirajo za njimi. Prav hecni so. Ampak taka sem bila tudi jaz. Normalno! Medtem se sproščam na igrišču in iščem otroka v sebi. Ujame me američan. Simpatičen kalifornijec. Dober del poti hodiva skupaj, potem omaga in si privošči pavzo. Ko postane vroče, imam pavzo tudi jaz. Oblečem kiklico (ahhhhh :-)) in se namažem s sončno kremo. Faktor 50. Da bo ziher! V mestecu Grado je ravno pravšnji čas za sladoled. Sedem k deklici iz Brazilije in fantu iz Nemčije. Ponovimo osnove Poti, potem nadaljujem. Samo še malo, pa bom na cilju... Današnji alberg je v starem samostanu, napol podrtem. Dobim vse kar rabim, tudi posebno družbo. Današnja

Koliko dela sem imela včeraj. Iz MOJEGA nahrbtnika vse ven, da se sploh spomnim, kaj in kje točno imam vse stvari. Potem vse ven iz novega in ugotoviti, kaj poslati domov in kaj nositi dalje. Debata z ostalimi romarji, ki so opazili nenavadno vedenje, opogumi mlado madžarko in me vpraša ali bi ji prodala spalko (ker imam dve). Je nima? Ima, ampak veliko...moja se ji zdi tako zelo priročna. Hitro se zmeniva in zamenjava. No, pa se je le nekaj dobrega izcimilo iz tega :-) Potem preberem komentarje, javne in privatne, in ugotavljam, da morda ne razumete, kaj se tukaj pravzaprav dogaja. Naj pojasnim... Romarji na Camino del Norte in Primitio v povprečju prehodijo 20 - 25 km na dan. Redki so tisti, ki jih naredijo 30 ali več. In skoraj nobenega, ki bi jih delal 40. Dodatno: trenutno so na poti predvsem starejši pari, večinoma iz Nemčije in Francije, ki se držijo sami zase. In seveda ne govorijo drugega jezika kot svojega. Kar je naporno v komunikaciji. Mladih je malo. Ti so simpatični, vs

Danes je dan za nahrbtnik! To sem se odločila že zvečer in zato naročila zajtrk ob 6:30. Plan A: dogovoriti se z letališčem, da dostavijo nahrbtnik na pošto v Polo de Siero,  jaz pa bom tam najkasneje do 14:30, ko se pošta zapre (in se več ne odpre v tem dnevu, op.a.). Tako ubijem dve muhi na en mah in hkrati pošljem začasni nahrbtnik domov. Po številu km do tam je jasno, da bo treba stopiti na gas. Pa pejmo....  V nogah, v glavi, v srcu sem čutila, da bo dober dan. Potem pa je začelo deževati... Sprva povsem nalahko, brez panike. Potem se je ulilo. Kot iz škafa. Bila sem ravno na vhodu mesta Villaviciosa, zato izberem prvo kafeterio in čakam. In čakam. In čakam....vsega skupaj uro in pol....pa je šel plan A po gobe. Plan B: dogovoriti se z letališčem, da nahrbtnik dostavijo v albergue po 14. uri popoldne, ker bo takrat že gotovo kdo tam. Jaz pa pridem, ko pridem....odvisno od vremena :-) Ura je bila že zdavnaj deset, pa me niso poklicali. Zato jih pokličem jaz. Nič! Ko

Brez kave. Ruzak na rame in hodi, dekle. Hodi. Ponoči je deževalo, na več mestih je bila pot blatna, luže pa kar čez in čez. Še telefon je crknil 3x, ker je bilo tako vlažno. In glej, glej. Iz neznanega razloga so se začele pojavljati barve...mnogo njih :-) Postanek v Ribadesella je bil oboje - dober in slab. Dobila sem email, da bo moj ruzak danes prispel v Oviedo, z letom IB8333 in da za več informacij lahko pokličem oddelek za izgubljeno prtljago na tem letališču. To je vse - brez podatka kdaj, kako in kaj naj naprej. Pokličem na letališč. Nihče se ne javi. Itak;( Slabo pri postanku je bilo dejanje opustitve moje steklenice za vodo na mizici, kar sem ugotovila po cca 1 uri hoje, že precej žejna in seveda brez kakšnega pitnika ali bara ob poti. Grrrrr... Ponovno pokličem na letališču. Nič. Nadaljujem po poti, ob plaži, pa v notranjost in tako dalje. V zadnjem delu poti me tetive začnejo opozarjati nase. Kot da bi imele rock'n'roll zabav

Gospa iz Hrvaške, zelo verna in pobožna, je včeraj rekla: "Najdaljša pot je pot razumevanja iz glave do srca." Ves dan premišljujem o tem, pa nekako ne vem, če je res vedno tako. Včasih se stvari zgodijo v srcu, pa nikakor ne zlezejo do možgan. Vendar pa drži, da ko glava ugotovi, da se srce moti ali pa čuti povsem pravo stvar, le-ta tega včasih ne more sprejeti. Je imela to v mislih? Če jo še srečam, bova spet rekli kakšno na to temo :-) Vreme se zabava, zabavam se tudi jaz - jakna gor, jakna dol. Ruta okrog vratu, ruta zavita okrog naramnice... V mestu dneva (Llanes) si privoščim odmor, malico in Coca-Colo, potem nadaljujem. Noge se obnašajo čudno. Koraki bolijo. Kaj je zdaj??? Postanem na klopici ob cesti in sezujem čevlje. Jebemtiš! Žulji so prišli na obisk. Nenapovedano!!! In jaz nimam kak dati na mizo. Še dobro, da je čez cesto supermarket. Kupim flajštre, jih nalimam in gas dalje. Da pridejo takole, spotoma, po 10ih dneh hoje? Nevzgojeni do konca.