13. Dan: Priesca - Villaviciosa - Pola de Siero (37 km)

Danes je dan za nahrbtnik! To sem se odločila že zvečer in zato naročila zajtrk ob 6:30. Plan A: dogovoriti se z letališčem, da dostavijo nahrbtnik na pošto v Polo de Siero,  jaz pa bom tam najkasneje do 14:30, ko se pošta zapre (in se več ne odpre v tem dnevu, op.a.). Tako ubijem dve muhi na en mah in hkrati pošljem začasni nahrbtnik domov. Po številu km do tam je jasno, da bo treba stopiti na gas. Pa pejmo....

 V nogah, v glavi, v srcu sem čutila, da bo dober dan. Potem pa je začelo deževati...

Sprva povsem nalahko, brez panike. Potem se je ulilo. Kot iz škafa. Bila sem ravno na vhodu mesta Villaviciosa, zato izberem prvo kafeterio in čakam. In čakam. In čakam....vsega skupaj uro in pol....pa je šel plan A po gobe.
Plan B: dogovoriti se z letališčem, da nahrbtnik dostavijo v albergue po 14. uri popoldne, ker bo takrat že gotovo kdo tam.
Jaz pa pridem, ko pridem....odvisno od vremena :-)
Ura je bila že zdavnaj deset, pa me niso poklicali. Zato jih pokličem jaz. Nič!
Ko dež nekoliko poneha, se odpravim dalje. Kmalu pridem do razcepa poti Camino del Norte in Camino Primitivo (smer Oviedo). Za slednjo sem se odločila. Ker ima več gora. In bo potrebnega malo več napora. In ker v gorah ni asfalta. Upajmo :-) In, ker je nahrbtnik v Oviedu. A ne za dolgo....

 Ponovno pokličem na letališče. Javi se gospod s katerim sem govorila včeraj. In me kar preveže na drugo teto. Ki sploh ne šteka, kaj ji govorim. Na pol v angleščini, na pol v španščini se končno sporazumeva. Šofer bo ruzak pripeljal v albergue in me pred tem tudi poklical, da bo za ziher. Končnooooooooo, zakričim od veselja in se poženem v breg. Dobesedno!
Nekje na sredini prvega klanca, ko ravno občudujem na frišno pokošeno pot, srečam fanta, ki je opravil to delo. Prav lepo se mu zahvalim, on pa mi zaželi Buen Camino! Pa še sonce je posijalo :-)

Pot je strma, mokra in blatna, ampak razgledi so res čudoviti. Ker ni nikjer nikogar, si prižgem muziko in preprosto uživam.

Postane vroče. Soparno vroče. V mojem malem nahrbtniku ni niti koščka hrane (kakršnekoli!), še vode samo za požirek.... Prispem do male vasice...pitnik DA, bar NE. Čez 3 km, pove priletna gospa. Uffff...

Hitro zmečem vase Coca-Colo in croqetas in hitim dalje. Ura je že skoraj dve, do cilja pa še 10 km....

Ob 15:15 me pokliče šofer. Čez 20 min bo v albergu, želi, da osebno prevzamem nahrbtnik. Zdi se mi, da imam še 2 km. Bom pohitela, obljubim. Potem pogledam na zemljevid....do cilja še 3,7 km. O,.ne! Začnem teči. In tečem. In tečem....saj me bo še kap, si mislim. Po 20 min kličem šoferja...ki se seveda ne javi. Le zakaj bi imel telefon pri sebi? Tečem. Prispem do alberga. Hospitaliero razlaga in sprašuje in splog ne razumem, kaj hoče od menetebe. Angleško ne zna, mu gre pa dobro od ust francoščina in nemščina....ajojjjjj. Po nekaj minutah pridem k sebi. Pokličem šoferja. Pravi, da je ruzak odložil, da je vse ok. Če ni, naj sporočim. Vprašam hospitaliera ali ima moj nahrbtnik. DAAAAAAAAAA :-)
Tako zelo sem vesela! In nič mu ne manjka. In toliko stvari imam!

Današnja cvetka: Ko uredimo birokracijo in mi hospitaliero razkaže alberg (kuhinja, pralnica, spalnica, kopalnica), se štuširam in nalepotičim z vsem, kar ima MOJ nahrbtnik. Potem grem v mesto, želim kaj pojesti. Restavracije so seveda vse zaprte pred osmo zvečer, zato si zamislim večerjo ala Tina - malo mesa, zelenjave in solate. Nakupim sestavine in se vrnem v alberg. Kuhinja v resnici ni kuhinja. Ima hladilnik in hudo zasvinjano mikorvalovko. Mesa ne morem pripraviti. Ostane mi solata z zelenjavo. Zraven seveda vino tinto in češnje za sladico. Dober tek.

Današnje spoznanje: ne predvidevaj, preveri!
Št. korakov: ni podatka
Št. nadstropij: ni podatka
Status nahrbtnika: v mojih rokah, na varnem :-)