4. Dan: Ziortza - Gernika - Lezama - Bilbao (49 km)

Ko smo se včeraj nastanili v albergu menihov, mi je kmalu postalo jasno, kje je dobra plat ne-imetja nahrbtnika. Ko so ostali sezuli svoje čevlje in nogavice ne je skoraj kap! Vsako stopalo je bilo žuljavo, noge pa rdeče in že na pogled boleče...moj bog...a tam je bil neki starejši romar, francoz, ki je želel pomagati vsem. Mazal jih je z neko rdečo stvarjo (razkužilo), prebadal žulje in skoznje vlekel nit, da je voda lahko odtekala....auch!!! Vsi spedenani smo se podali v kapelo, k bogoslužju. In bilo je kot v filmu...pred nami je sedelo 5 menihov, eden starejši kot drugi (od 65 do 90 let, op.a.). Složno so peli španska besedila, sem in tja široko zazehali, ter prebrali božjo besedo. Povem vam, bilo je kot da so na odru, igrajo igro svojega življenja, mi pa v vrstah gledalcev napeto spremljamo razplet. Eden od menihov pobere pesmarice in to je to. Konec. Fin. Ende. No ja, sporočijo nam še veselo novico - večerja nas čaka v zgornji spalnici (bili sta dve, v vsaki 9 postelj). Takole...

Okusna, a skromna, večerja pomiri naše želodčke, vino tinto pomiri naše misli in ura je deset, čas za spanje. Brez čepkov ne gre, prebedim večino noči.
Ko se rano zjutraj prvi romar vrne s stranišča, izvemo žalostno novico. Dežuje. Kot v transu se počasi spravljamo k sebi, nekaj se jih odpravi k jutranjem bogoslužju, drugi pa na instant kavo in cigaret. Dve romarki, z najhujšimi žulji, se odločita ostati, ostali krenemo ko dež poneha.
Kmalu za seboj pustim vse in upam, da jih srečam v prvem baru...kar se zgodi šele v Gerniki, po 17ih kilometerih.

Hitro zmečem vase cafe solo, Coca-Colo in dve vrsti pinchos-ov (finger food). V tem času prispe samo ena od romark, ostali so zadaj;( V mestu nakupim osnovne potrebščine - tobak, banane, češnje in čokolado ter nadaljujem.

Sedaj ne srečam nikogar več, sonce je visoko na nebu, pogrešam svoje romarsko krilce. Prispem v mestece Larrabetzu, kjer imajo divjo fešto na ulici. Bolj po naključju se znajdem pred albergom, za katerega sem bila prepričana, da se odpre šele junija. Pred vhodom stoji hospitaliero. Vprašam za posteljo, pa me zavrne, češ da je to alberg za romarje in ne za turiste. ????? Moj bog...po skoraj 35ih danes prehojenih km si me drzne oznaniti za turistko??? Madonca, moram pa res izgledati odlično :-) Pošljem ga saj veste kam in nadaljujem. V Lezami je albergže prav tako še zaprt, pension pa žal v celoti zaseden. Edina možnost je Bilbao. Še cca 10 km. Zmorem? Itak!

Počasi se privlečem do mesta in študiram koliko me bo stalo spanje v tem vele-mestu. Za albergpreoblečeni je že precej pozno (ura je bila 21:00), hoteli/penzioni pa zasoljeni ko hudič.
Današnja cvetka: še preden pridem do centra Bilbaa, me nase opozori lepa, manjša katedrala. Slikam. Se ozrem okoli in zagledam hostel. Ma ja, vprašati za prosto posteljo pri skoraj 40ih letih, ni greh. Jupiiiii! Za 18 eur dobim posteljo, posteljnino, vročo prho in zajtrk. Za dodatnih 5 eur mi bodo oprali in posušili cunje - ko se vrnem z večerje. Povem, da sem res lačna in da sem sita hoje...nekaj 100 metrov naprej je odlična restavracija, pravi šefica. Verjamem. In ne morem verjeti očem...

Brbončice imajo zabavo meseca....mhmmm, kako dobro je bilo. Absolutna zmagovalka je bila seveda sladica - čokoladni muffin z vročo sredico, sladoledom črne čokolade in gozdnimi sadeži. Za prste obliznit!

Vrnem se v hostel, se stuširam in zavita v rjuho oddam cunje v pranje. Oprane, suhe in zložene se vrnejo zjutraj, v času zajtrka :-)
Današnje spoznanje: če VSE svoje cunje odneseš v pranje, si nag. Torej greš na wc sredi noči zavit v kovter?! Da vidimo :-)

Št. korakov: ni baterije, ni ure, ni podatka.
Št. nadstropij: ni podatka
Status nahrbtnika: se išče