6. Dan: Pobeña - Castro Urdiales - Laredo (41 km)
Dobra večerja, oprano in suho perilo, precej mirna noč, rano jutro, lep sprehod, klic na letalsko družbo...no ja, slednje me je zbudilo iz sna...
Vsak dan in vsak večer je v mojih mislih skorajšnje srečanje z nahrbtnikom. Zdaj, zdaj bodo poklicali in me vprašali kam naj ga dostavijo. Gospod, ki se je javil v klicnem centru letalske družbe, ni bil prepričljiv. Zdelo se je, kot da je kos prtljage, povsem neoseben kos seveda, zanj izgubljen. Kaj naj? 50 € na dan lahko zapravim in mi bodo povrnili, če gre za upravičen strošek. Po 21ih dneh bo proglašen za izgubljenega.... Kaj naj????
V Castro Uridales, nekoliko večjem mestecu, si privoščim zajtrk. Ura je 9:30, ravno pravšnji čas za shopping. Dekleta obožujemo shopping, a tokrat se zdi povsem odveč. Prva trogovina s sportno opremo....bah...kupim nogavice. Druga: kupim natikače, brisačo iz mikrovlaken, vetrovko, mali nahrbtnik. Tretja: dobim spalko in kratke hlače. Kot bi mignil, zapravim 300€ in se odpravim naprej. Samo še 26 km :-)
Ko se zdi, da me Pot vleče ven iz razgretega asfalta, postane jasno zakaj sem izbrala Severno pot. A kmalu zatem me trdi in neprijazni beton s hrumečimi avtomobili vrne v kruto realnost. Hitro, brezosebno, sivo kovinsko, brezčutno.
Srečam Nemko, ki se je zjutraj pritoževala nad kvaliteto včerajšnjega ablerga. Ne gre zanemariti, da nosi nahrbtnik, ki je skorajda večji od nje, težak najmanj 12 kg...od tu verjetno izvira njena nejevolja in negativna energija... Sedi na avtobusni postaji. Pozdravim. Vpraša kam grem. V Latedo. Ne! Do tja je 40 km, reče. Nemogoče :-) Deluje zmedeno. In utrujeno. Potem pride avtobus. Povsem neprizadeto se povzpne nanj in mi zaželi "Buen Camino!" Skomignem z rameni in grem dalje. Po vročem soncu, asfaltu in z noro hitrimi šoferji :-)
Končno sem na cilju. Samostan sester usmiljenk se zdi kot nalašč za ta dan. Ena od nun me pospremi v sobo, rezervirala sem vnaprej. Soba ima 6 ležišč in svojo kopalnico. V njej ni nikogar. Nebeško! Oprem cunje in pod dooooolgi tuš. Stopim iz kopalnice. Gola. Odprejo so vrata. Vstopijo nuna in štirje moški! Ne vem komu je bilo bolj nerodno - meni, tipom ali nuni?! Oblečem se in odidem na bambus :-)
Danes mi je zadišala pizza. Poiščem na google maps, picerija je v bližini. Jupiiiii. Čez dobre pol ure ugotovim, da iz te moke ne bo pizze in grem v restavracijo na Menu del dia. Mhmmmmm, bil je okusen. Potem se vrnem v sobo in....
Sami gospodinjci :-)
Zdaj ležim na postelji, v novi spalki in.z vsake strani mi glasno smrči romarski tandem. Moj bog....jaz pa še zmeraj brez čepkov:(
Št. korakov: ni podatka.
Št. nadstropij: ni podatka.
Status nahrbtnika: se išče.
Vsak dan in vsak večer je v mojih mislih skorajšnje srečanje z nahrbtnikom. Zdaj, zdaj bodo poklicali in me vprašali kam naj ga dostavijo. Gospod, ki se je javil v klicnem centru letalske družbe, ni bil prepričljiv. Zdelo se je, kot da je kos prtljage, povsem neoseben kos seveda, zanj izgubljen. Kaj naj? 50 € na dan lahko zapravim in mi bodo povrnili, če gre za upravičen strošek. Po 21ih dneh bo proglašen za izgubljenega.... Kaj naj????
V Castro Uridales, nekoliko večjem mestecu, si privoščim zajtrk. Ura je 9:30, ravno pravšnji čas za shopping. Dekleta obožujemo shopping, a tokrat se zdi povsem odveč. Prva trogovina s sportno opremo....bah...kupim nogavice. Druga: kupim natikače, brisačo iz mikrovlaken, vetrovko, mali nahrbtnik. Tretja: dobim spalko in kratke hlače. Kot bi mignil, zapravim 300€ in se odpravim naprej. Samo še 26 km :-)
Ko se zdi, da me Pot vleče ven iz razgretega asfalta, postane jasno zakaj sem izbrala Severno pot. A kmalu zatem me trdi in neprijazni beton s hrumečimi avtomobili vrne v kruto realnost. Hitro, brezosebno, sivo kovinsko, brezčutno.
Srečam Nemko, ki se je zjutraj pritoževala nad kvaliteto včerajšnjega ablerga. Ne gre zanemariti, da nosi nahrbtnik, ki je skorajda večji od nje, težak najmanj 12 kg...od tu verjetno izvira njena nejevolja in negativna energija... Sedi na avtobusni postaji. Pozdravim. Vpraša kam grem. V Latedo. Ne! Do tja je 40 km, reče. Nemogoče :-) Deluje zmedeno. In utrujeno. Potem pride avtobus. Povsem neprizadeto se povzpne nanj in mi zaželi "Buen Camino!" Skomignem z rameni in grem dalje. Po vročem soncu, asfaltu in z noro hitrimi šoferji :-)
Končno sem na cilju. Samostan sester usmiljenk se zdi kot nalašč za ta dan. Ena od nun me pospremi v sobo, rezervirala sem vnaprej. Soba ima 6 ležišč in svojo kopalnico. V njej ni nikogar. Nebeško! Oprem cunje in pod dooooolgi tuš. Stopim iz kopalnice. Gola. Odprejo so vrata. Vstopijo nuna in štirje moški! Ne vem komu je bilo bolj nerodno - meni, tipom ali nuni?! Oblečem se in odidem na bambus :-)
Danes mi je zadišala pizza. Poiščem na google maps, picerija je v bližini. Jupiiiii. Čez dobre pol ure ugotovim, da iz te moke ne bo pizze in grem v restavracijo na Menu del dia. Mhmmmmm, bil je okusen. Potem se vrnem v sobo in....
Sami gospodinjci :-)
Zdaj ležim na postelji, v novi spalki in.z vsake strani mi glasno smrči romarski tandem. Moj bog....jaz pa še zmeraj brez čepkov:(
Št. korakov: ni podatka.
Št. nadstropij: ni podatka.
Status nahrbtnika: se išče.
O, čepki so res nujni, pot naj te zanese v najbližjo lekarno in po tem strošku bo spanje boooljše :-)
OdgovoriIzbriši