16. Dan: Cornellana - Bodenaya - Compiello (50 km)
Zvečer, ko smo vsi pojedli, kar smo si skuhali, je bil čas za klepet. Delili smo izkušnje, popestrili le-te s pesmijo iz orglic in se potem pospravili spat.
Poljak (vseved) me je vprašal, kaj je moja naslednja etapa. Povem mu, da sem rezervirala posteljo v albergu v Compiellu. Na kratko pomisli, potem doda, da bo tudi sam hodil do tja. Da mu tako paše. Okej, ni problema, si mislim in molim, da ne hodi istega tempa kot jaz :-)
Postelje so bile tokrat strašno glasne. Ob vsakem, še tako majhnem premiku, so zaropotale kot bi se premaknil tank. Celo noč sem spala v negibnem položaju. A kaj 'čmo, taka je romarska.
Ko zjutraj vstanem, spakiram nahrbtnik, pojem zajtrk in popijem čaj (nič kave) ter si oskrbim noge, srečna opazim, da je poljak že odšel. Hvalabogu :-)
V naslednjem mestu (Salas) si želim samo kave. Na voljo sta dva bara. Prvi prazen, pred drugim sedi Poljak. Odločitev je jasna. In ko dobim svoj cafe espreso doble, se mi približa poljak. Joj, kaj zdaj????? Pove mi, da je bar, kjer je bil on zelo znan po tem, da romar skupaj s kavo dobi tudi banano. Zastonj! Šment, to pomeni, da sem ob banano? K sreči imam dve v nahrbtniku :-) Potem me še vpraša ali vem kako je z brazilsko romarko. Ne vem, odšla je za mano. Ok, pravi, jo bom počakal v naslednji vasi. Vprašam ali je cilj nespremenjen. Ne, šel bo samo do naslednje vasi, odloči se za počitniški dan!? A bejš, bejš....očitno mu je brazilka (res luštno in simpatično dekle, op.a.) legla v srce in čuti, da mora poskrbeti za njo. Oh, kako lepo....naj traja!!!!
Nadaljujem, ob 12ih končno posije sonce, čas je za kiklco. Hodim in izgubim vse romarje...po 20 km ima večina zadosti. V mestu Tineo želim kosilo, da nahranim vse svoje celice. Pot me vodi po robu, niti bara kaj šele restavracije ni. Kaj naj? Vsedem se na vrhu hriba, sezujem superge in počivam. Pa pride domačin: Ola, chica, tienes un problem? vpraša, ko me vidi z nogami v luft. Enega? Raje mnogo :-) Na kratko poklepetava in nadaljujeva vsak svojo pot.
Danes je bil doooooolg dan. Na poti sem bila 12 ur. Sem utrujena in lačna, signal in WiFi sta tako slaba, da je objava nemogoča. Jutri....
Današnja cvetka: ko prispem na cilj, se stuširam, nakupim potrebščine za jutri in dam prat cunje, grem na večerjo. Lastnica restavracije mi pove, da menu dneva nimajo več, ampak, da mi bo nekaj pripravila. Na koncu dobim odličen, doma pripravljen 5 hodni menu, ki pade na plodna tla. Hvala! Vse moje celice so nahranjene :-)
Današnje spoznanje: ko se izogibaš blatu in hodiš povsem ob robu, pazi na koprive. Njihov pekoči učinek, ki ga pustijo na tvoji koži trenutek po tem, ko te oplazijo, ni tako zelo fenomenalen.
Št. Korakov: 64.718
Št. Nadstropij: 280
Poljak (vseved) me je vprašal, kaj je moja naslednja etapa. Povem mu, da sem rezervirala posteljo v albergu v Compiellu. Na kratko pomisli, potem doda, da bo tudi sam hodil do tja. Da mu tako paše. Okej, ni problema, si mislim in molim, da ne hodi istega tempa kot jaz :-)
Postelje so bile tokrat strašno glasne. Ob vsakem, še tako majhnem premiku, so zaropotale kot bi se premaknil tank. Celo noč sem spala v negibnem položaju. A kaj 'čmo, taka je romarska.
Ko zjutraj vstanem, spakiram nahrbtnik, pojem zajtrk in popijem čaj (nič kave) ter si oskrbim noge, srečna opazim, da je poljak že odšel. Hvalabogu :-)
V naslednjem mestu (Salas) si želim samo kave. Na voljo sta dva bara. Prvi prazen, pred drugim sedi Poljak. Odločitev je jasna. In ko dobim svoj cafe espreso doble, se mi približa poljak. Joj, kaj zdaj????? Pove mi, da je bar, kjer je bil on zelo znan po tem, da romar skupaj s kavo dobi tudi banano. Zastonj! Šment, to pomeni, da sem ob banano? K sreči imam dve v nahrbtniku :-) Potem me še vpraša ali vem kako je z brazilsko romarko. Ne vem, odšla je za mano. Ok, pravi, jo bom počakal v naslednji vasi. Vprašam ali je cilj nespremenjen. Ne, šel bo samo do naslednje vasi, odloči se za počitniški dan!? A bejš, bejš....očitno mu je brazilka (res luštno in simpatično dekle, op.a.) legla v srce in čuti, da mora poskrbeti za njo. Oh, kako lepo....naj traja!!!!
Nadaljujem, ob 12ih končno posije sonce, čas je za kiklco. Hodim in izgubim vse romarje...po 20 km ima večina zadosti. V mestu Tineo želim kosilo, da nahranim vse svoje celice. Pot me vodi po robu, niti bara kaj šele restavracije ni. Kaj naj? Vsedem se na vrhu hriba, sezujem superge in počivam. Pa pride domačin: Ola, chica, tienes un problem? vpraša, ko me vidi z nogami v luft. Enega? Raje mnogo :-) Na kratko poklepetava in nadaljujeva vsak svojo pot.
Danes je bil doooooolg dan. Na poti sem bila 12 ur. Sem utrujena in lačna, signal in WiFi sta tako slaba, da je objava nemogoča. Jutri....
Današnja cvetka: ko prispem na cilj, se stuširam, nakupim potrebščine za jutri in dam prat cunje, grem na večerjo. Lastnica restavracije mi pove, da menu dneva nimajo več, ampak, da mi bo nekaj pripravila. Na koncu dobim odličen, doma pripravljen 5 hodni menu, ki pade na plodna tla. Hvala! Vse moje celice so nahranjene :-)
Današnje spoznanje: ko se izogibaš blatu in hodiš povsem ob robu, pazi na koprive. Njihov pekoči učinek, ki ga pustijo na tvoji koži trenutek po tem, ko te oplazijo, ni tako zelo fenomenalen.
Št. Korakov: 64.718
Št. Nadstropij: 280
Italijan se ne obraca vec v grobu 😊. Zakaj pa si hodila pr kraj? Cevlje dol in blatna kopel 😁. Obcutek blata med prsti bi bil bozanski 😋
OdgovoriIzbrišiIn potem? Si jih umijem v naslednji luži ali čakam, da odpade samo od sebe???
IzbrišiKako že ... Kad se osuši, se okruši :P
Izbriši