18. Dan: Embalse de Salime - Grandas de Salime - A Fonsagrada - Padrón (37 km)

To jutro začnem tam, kjer sem včeraj končala večer. Pri žuljih. Ne morem razumeti, zakaj zdaj težijo, po vseh teh dneh. Nihče jih ni vabil. In prav zagotovo jih nihče noče. Niti jaz! Če se je kdo spraševal zakaj nosim s seboj ta velik paket prve pomoči, mu je zdaj verjetno jasno :-)


Danes je pred mano kratek in krasen dan. Sonce bo sijalo, ko se bo megla dvignila. Torej po 12. uri. Zajtrk bom dobila po prvih 6 km v Grandas de Salime. In vse bo ok.


Potem pa pride svizec in zavije čokolado....
V Grandas so imeli včeraj veliko fešto, zato je danes vseh 6 barov zaprtih. Grrrrrr.... Še muzej je zaprt. Ob 9ih?!


Nadaljujem. Megla rosi, da je kaj...supergi so mokri. Pridem do nove vasice, kjer je majcena trgovinica in ... bar!!! Gospa mi skuha kavo in speče francosko omleto. Njami :-)


Polna nove energije počasi stopam dalje. Kar naenkrat postane hladno. Nič več ne rosi, ampak pada dež. Pelerina time:-) Pod njo hitro postane toplo. Hecno...kadar sije sonce, švicam. Kadar pada dež, švicam. Pridem do naslednjega bara, ki je poln romarjev. Pred barom stoji avtobus. Le zakaj? Uporabim wc in grem naprej. Brrrr...še bolj mrzlo je. Upam, da se bom segrela pri hoji v klanec, ampak ne....postanem, da se oblečem. Večino časa gledam v tla, da mi dež ne moči obraza. Pokrajine ne vidim, samo slutim - slišim krave, avtomobile, pogovor.


Ko Pot prečka glavno cesto, spet vidim avtobus. Ki čaka. Koga?
Potem pridem do prvega kamna s puščico, ki oznanja, da sem v Galiciji. Ni čudno, takšno vreme je edini primeren pozdrav za to pokrajino :-)


V mestu pojem odlično kosilo, nakupim zaloge za jutri in se sprehodim še dober km do alberga.


Današnja cvetka: preden grem pod tuš na kratko poklepetam z deklico iz slovaške. Pogumna punca je do sedaj že 5x spala v gozdu, brez šotora, kar pod milim nebom. Torej se da tudi tako. Dobro da vem :-)
Ko grem do pralnega stroja srečam italijanko, ki pravi, da je tukaj še ena slovenka. Neeee! Slovakinja, jo popravim. In ona, Neeeee! dve slovenki imamo, mamo in hči... Pa res, dve dekleti iz dolenjske sta tukaj. Ta trenutek sedimo za mizo (slovenka, italijanka, japonka in španka), pijemo orujo, pivo, jemo čips in bučna semena in se imamo luštno.
Današnje spoznanje: tudi v družbi deklet je lahko super zabavno :-)
Št. korakov: 48.035
Št. nadstropij: 199

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

19. Dan: Padrón - O Cadavo - Castroverde - Lugo (61 km)

Slika
Ko smo se puncami zvečer pogovarjale o naslednjem dnevu, sem zaradi dejstva, da bo nedelja in da sta v dometu 35 km samo dve možnosti za spanje (in praktično nič drugega, ker gre za majhne vasice), napletla idejo, da potegnem do Luga. Iz heca. In iz firbca. Nobena se mi ni hotela pridružiti. Ampak ideja je dobra, kajne? Po vodniku naj bi bilo do tam 53 km. Povsem izvedljivo :-) Štartali smo zgodaj (ob 7ih). Bilo je mraz. Zelo mraz. Do kave, postrežene na še ne viden način. Potem je posijalo sonce in postalo je toplo. Št. romarjev se je strašno povečalo. Cca 20-30 jih je na poti...št., ki ga doslej nisem bila vajena. Se že čuti vpliv francoske poti? Priti do bara je loterija, do restavracije pa danes misija nemogoče. Malo kave in Coca-Cole, ostalo iz nahrbtnika. Zdi se mi, da celo pot jem. Da preprečim, da poide.energija, kajpak. V Castroverde se poslovim od romarjev. Pred menoj je še 20 km. Ura je 16:00. Najkasneje ob osmih bom v Lugo. Kar je super! Le da sem pozab...
Preberite več

22. Dan: O Pino - Santiago de Compostela (29 km)

Slika
Zajtrk prvakov, sonce in nebo brez oblakov ter zadnji pohodni dan. Odlična kombinacija! Množica romarjev je nepopisna. Sled pričakovanja je zaznati na vseh obrazih. Celo na stranišču - z gospo iz Mehike ugotoviva, da dekleta res kar naprej lulamo. Kadarkoli in kjerkoli. Zdaj ne mislim več, da imam samo jaz to težavo :-) Vzpon na Monte Gozo in očarljiv pogled na spomenik oznanjata, da smo blizu. Še nekaj korakov po hribu navzdol in tu je - Santiago de Compostela v vsem svojem blišču. Mesto je presenetljivo prazno, a prihod v romarski urad, kjer izdajajo Compostele, me šokira. 1 ura 45 minut čakanja. Potem obisk katedrale in konec. Pot je zaključena. Sklepne misli? Prezgodaj. Občutki? Počutim se fino. Vesela, da mi je uspelo, da sem tukaj in da bom kmalu sezula superge, si privoščila dolg in vroč tuš in malo počila:-) Povzetek? Pot je bila lepa, mirna in spokojna. Narava je na severu dih jemajoča, sprehodi po obali sproščujoči, ljudje prijazni in ...
Preberite več

14. Dan: Pola de Siero - Oviedo (21 km)

Slika
Koliko dela sem imela včeraj. Iz MOJEGA nahrbtnika vse ven, da se sploh spomnim, kaj in kje točno imam vse stvari. Potem vse ven iz novega in ugotoviti, kaj poslati domov in kaj nositi dalje. Debata z ostalimi romarji, ki so opazili nenavadno vedenje, opogumi mlado madžarko in me vpraša ali bi ji prodala spalko (ker imam dve). Je nima? Ima, ampak veliko...moja se ji zdi tako zelo priročna. Hitro se zmeniva in zamenjava. No, pa se je le nekaj dobrega izcimilo iz tega :-) Potem preberem komentarje, javne in privatne, in ugotavljam, da morda ne razumete, kaj se tukaj pravzaprav dogaja. Naj pojasnim... Romarji na Camino del Norte in Primitio v povprečju prehodijo 20 - 25 km na dan. Redki so tisti, ki jih naredijo 30 ali več. In skoraj nobenega, ki bi jih delal 40. Dodatno: trenutno so na poti predvsem starejši pari, večinoma iz Nemčije in Francije, ki se držijo sami zase. In seveda ne govorijo drugega jezika kot svojega. Kar je naporno v komunikaciji. Mladih je malo. Ti so simpatični, vs...
Preberite več